• Home
  • /Novice
  • /Govori.se – Kmetija zahteva celega človeka
Govori.se – Kmetija zahteva celega človeka

Govori.se – Kmetija zahteva celega človeka

Na spletnem portalu Govori.se je bil objavljen intervju. Vabljeni k branju:

Damjana je lanska kandidatka za inovativno mlado kmetico, lastnica in gonilna sila kmetije Ostanek-Herič iz Šentvida pri Stični, kjer na šestih hektarjih gojijo več kot 20 sort zelenjave. Svoji kmetiji, ki jo vodi šele tretje leto, je z optimizacijo delovnega procesa letos prislužila zlato priznanje akcije S kmetije za vas.

Odkar je prevzela kmetijo, je na njej odprla dve delovni mesti. Njen glavni cilj je, da bi se s kmetijo preživljala vsa družina. Na kmetiji letno pridelajo 100 ton zelenjave, še posebno skrbno pa pripravljajo vrtnine za vlaganje, saj so ponudbo nadgradili s predelavo in vložninami.

Damjana, sicer tudi mamica dveh malih otrok, vidi vodenje kmetije kot poslanstvo, ljubezen do nje pa ji je bila privzgojena. Z očetom je hodila prodajat zelenjavo na tržnico od svojega 14. leta, po končanem študiju na Biotehnični fakulteti (smer hortikultura in agronomija) pa je s svojo vnemo tako pripomogla k razvoju kmetije, da so se starši odločili in ji prepustili kmetijo v celoti – organizacijsko, ekonomsko in finančno. Kaže, da je bila odločitev res pravilna.

V samo treh letih vam je iz domače kmetije uspelo napraviti skoraj nemogoče. Kje se skriva čudežna formula za takšen uspeh?

Ko sem leta 2014 prevzela kmetijo, ni bila zmožna preživljati niti enega družinskega člana, saj sta oba starša imela službi in je bila kmetija bolj za hobi. Precej zemlje smo tudi oddajali za najem. S skupnimi močmi smo z možem Tadejem, očetom in mamo nato zem­ljo vzeli nazaj, s tem razširili površine, prenovili in dogradili delovne objekte, vključili znanje, ki sem ga pridobila na fakulteti, in začeli delati. Volja in trdo delo sta nam prinesla več pridelka, tako da je kmetija v precej kratkem času precej zrasla. Ko pogledam nazaj, ne vem, kako je vse skupaj sploh šlo, saj sem vmes bila tudi noseča, a mislim, da je vse mogoče, če ima človek veselje in ljubezen do dela v sebi.

Lani ste v kis vložili okoli 30 ton zelenjave, od tega največ paprike.

Tako je. Zelenjavo vlagam že od svojega 14. leta, saj sta bila starša v službi in nista utegnila. Najprej smo začeli predelovati višek, potem pa smo ugotovili, da imamo za potrebe trga viškov premalo in smo začeli pridelovati zelenjavo še za predelavo, tako da gre zdaj v predelavo tudi že precej zelenjave prve kakovosti. Vse delamo ročno. Od čiščenja, kuhanja, vlaganja v kozarce, pakiranja, etiketiranja … Delamo po preizkušenih domačih receptih in naše stranke so več kot zadovoljne. Usmerili smo se tudi v omake, dodatke k jedem, saj je bilo zaradi današnjega hitrega tempa ravno v tej smeri največ povpraševanja, po drugi strani pa smo kot kmetija še vedno precej majhni in ne moremo biti usmerjeni le v trženje vrtnin, saj samo s tem ne bi preživeli. Želimo si, da bi bilo kupcu nekako olajšano kuhanje, saj s tem prihrani čas, a lahko kljub temu pripravi zdrav in kakovosten obrok.

Pridelke prodajate na tržnicah, v butičnih trgovinah po Sloveniji, pa tudi doma imate prodajalne prostore. So kupci izbirčni pri izbiri izdelka, kupujejo z očmi, jim je pomembno, kako je zelenjava videti?

Vesela sem, da k nam prihajajo ljudje, ki nam zaupajo in vedo, kaj delamo in kako, tako da ne dajo veliko na zunanji videz in velikost, temveč jim je bolj pomembna kakovost. Vsekakor se trudimo, da damo naprej najlepše kose, a poudarek je res na pozitivnem odnosu s strankami. Ljudje, ki vstopijo na naše dvorišče, ne pridejo le po zelenjavo, želijo si tudi lepega sprejema, tople besede, domačnosti, da so nekje sprejeti, in tega pri nas vsekakor ne manjka.

V oči bode podatek Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, da trenutno kmetije vodi le štiri odstotke mladih kmetov (mlajših od 35 let), kar 35 odstotkov gospodarjev pa je starejših od 65 let (povzeto po akcijskem načrtu dela z mladimi kmeti v obdobju 2016–2020). Kakšno je vaše mnenje o tem, da se mladi po koncu študija ne vračajo domov na kmetije?

Treba je imeti vizijo, verjetni vanjo in jo vzeti kot izziv. Temu sledita trdo delo in veliko odrekanja, le tako ti lahko uspe. Mladim morda primanjkuje poguma, da stopijo na to pot, morda si na začetku postavijo prevelike cilje in so potem razočarani, pa hitro odnehajo, saj se ne zavedajo, da lahko daleč prideš tudi z malimi koraki. Druga težava, pa so seveda družinski odnosi. Gre za usklajevanje medgeneracijskih razlik, da drug drugemu prisluhnemo in se skupaj učimo, rastemo. Ni vedno krivo samo to, da starši kmetije ne dajo, ne spustijo iz rok, temveč je morda tudi pristop mladih, ki se s faksa vrnejo polni novih idej, napačen. Ko sem šla študirat, sem vedela, zakaj grem in kaj bom po študiju počela. Če odnosi doma niso urejeni, pa seveda vsak raje najde svojo lastno pot.

Letos boste tudi na oktobrskem sejmu Narava-zdravje na ljubljanskem Gospodarskem razstavišču. Koliko je za slovenskega kmeta pomembno, da se pojavlja na tovrstnih sejmih?

Kar precej. Na naši kmetiji smo lani gostili podpis akcijskega načrta dela z mladimi kmeti v obdobju 2016–2020, ki ga je pripravilo Kmetijsko ministrstvo skupaj s Kmetijsko-gozdarsko zbornico in Zvezo podeželske mladine, tako da se bomo na sejmu predstavili skupaj z njimi. Zveza slovenske podeželske mladine je za sejem pripravila pester program, tudi z okroglima mizama o pomenu sveže, lokalno pridelane hrane. Na sejmu bomo v nedeljo, saj nam čas ne dopušča več, kajti vsak izostanek se pri delu na kmetiji precej pozna, a se zavedamo, da brez tega danes ne gre, saj je treba iti med ljudi.

Kakšen je vaš nasvet mlademu kmetu, kmetici, ki šele stopa na pot kmetijstva?

Če se odločiš stopiti na to pot, bodi stoodstoten, da je to res tisto, kar si želiš. Če imaš v sebi kanček negotovosti, da bi morda raje počel kaj drugega, pa se še enkrat usedi in razmisli. Kmetija je nekaj, kar zahteva celega človeka, tudi med dopusti. Delo ne bo počakalo. In če se le da, si ne nalagaj vsega na svoja bremena, tudi finančno. Če imaš možnosti pridobiti sredstva, ki jih tudi ni malo, jih pridobi, saj je tudi to ena spodbuda, da slediš svojim ciljem.

Besedilo: Katja Štingl
Fotografije: Primož Predalič

Vir besedila in fotografije